Žižola je zanimiva rastlina, ki spada med primorske vrste. Gre za manjše listopadno drevo iz družine krhlikovk (Rhamnaceae), ki lahko zraste do višine osem metrov, vendar v naših klimatskih razmerah običajno doseže le do pet metrov. Raste zelo počasi in ima trden, gost les. Drevo se ponaša z ohlapno, razvejeno krošnjo, podobno figam ali smokvam, z vejevjem, ki se poveša. Mladike žižole rastejo cikcakasto, sčasoma pa se njihova barva spremeni iz sive v temnejšo rdeče rjavo. Lubje je gladko, vendar popoka, veje pa so pokrite z ostrimi trni.
Izgled listov in cvetov žižole
Listi žižole so temno zeleni, ovalni in rahlo nazobčani, z vidnimi svetlejšimi vzdolžnimi žilami. Rastejo na vejah, ki so v pazduhah listov. Cvetovi so dvospolni in rumene barve, cvetijo od junija do avgusta, plodovi pa se razvijejo iz njih. Po oploditvi se s pomočjo žuželk oblikujejo plodovi. Jeseni listi in listne vejice odpadejo, pri rastlini ostanejo le leseni poganjki z večjimi očesi.
Opis plodov žižole
Plodovi žižole so sprva svetlo zeleni in podolgovati, vsebujejo podolgovato koščico. Ko začnejo dozorevati, se barva plodov spremeni v rumenkasto, nato pa v rjavo z lisami. V popolni zrelosti, konec septembra ali oktobra, postanejo plodovi bleščeče rjavo rdeči, vendar nekatere sorte ne dosežejo te polne barve. Če plodove pustimo na drevesu, se med zorenjem posušijo.
Nega in oskrba žižole
Žižola lahko prenese nizke temperature do petnajst stopinj Celzija pod ničlo, vendar v naših razmerah uspeva le v specifičnih obmorskih območjih, kot je Istra. Tam jo pogosto srečamo v vrtovih, sadovnjakih in okoli hiš, kjer raste kot samostojno drevo. Kljub temu bi žižola morda lahko uspevala tudi v drugih delih Slovenije, kot sta Primorska in Posavje, vendar bi se lahko soočala z izzivi, kot so zgodnje jesenske slane in prekratka vegetacijska doba, kar bi otežilo dozorevanje plodov. V primeru gojenja žižole v večjih posodah je potrebno drevo pred zimskimi mrazi umakniti v zaščiten prostor. Žižola je sicer odporna na sušo in ni posebej zahtevna glede tal.
Razmnoževanje žižole
Na Kitajskem so razvili številne sorte žižole preko žlahtnjenja, ki se razlikujejo po obliki, velikosti in barvi plodov. Tako imamo sorte z manjšimi, podolgovatimi plodovi in sorte z večjimi plodovi, ki so lahko v obliki jabolk ali hrušk.
Uporabna vrednost plodov
Plodovi žižole, ko so zreli, imajo bledo rumeno meso, mehko teksturo in značilen sladko-kisli okus. Žižole so bogat vir vitamina C, saj sto gramov plodov vsebuje približno sedemdeset miligramov tega vitamina, kar zadostuje za 115 odstotkov dnevnih potreb po vitaminu C. Poleg tega imajo žižole protivnetne in odvajalne lastnosti ter so koristne pri izkašljevanju.
Težave in nege
Obrezovanje žižole je omejeno na nujne posege, saj drevo ni dovzetno za številne bolezni in škodljivce. Žižola je tako precej nezahtevna sadna vrsta, kar olajša njeno vzdrževanje in nego.